Ekskurzije
Med kongresom in po njem bodo organizirani ogled Kobilarne Lipica, ekskurzija v Kamnolom Lipica I in II ter pokongresna ekskurzija na 2TDK in v Škocjanske jame.
| Četrtkova ekskurzija | Kamnolom Lipica I in II | 1. 10. 2026 |
| Četrtkov voden ogled | Kobilarna Lipica | 1. 10. 2026 |
| Sobotna pokongresna ekskurzija | 2TDK in Škocjanske jame | 3. 10. 2026 |
Četrtkova (1. 10. 2026) medkongresna ekskurzija v Kamnolom Lipica I in II
Družba Marmor, Sežana d.d. se s pridobivanjem in obdelavo naravnega kamna ukvarja že od leta 1947. V skoraj 80. letih delovanja se je uspešno vpela v lokalno okolje z zahtevnimi projekti, poslovnimi sodelovanji ter skrajnim občutkom za naravo. Kraški kamen krasi pročelja hiš, ulice in trge po Krasu ter drugod po Sloveniji, zelo pa je cenjen tudi izven državnih meja. Marmor, Sežana d.d. upravlja s petimi kamnolomi naravnega kamna - sivega kraškega apnenca. V sklopu ekskurzije si bomo ogledali dva večja, in sicer Lipica I in Lipica II, ki se nahajata le lučaj stran od Kobilarne Lipica. Kamnolom Lipica I je največji površinski kamnolom naravnega kamna v Sloveniji. Zaradi geoloških danosti in varovanja kraške pokrajine počasi prehaja v podzemnega, vendar večina dela še vedno poteka na površju. V kamnolomu se pridobiva naravni kamen s komercialnim imenom Lipica fiorito. Kamnolom Lipica II je v celoti podzemno zasnovan kamnolom in je drugi največji aktivni rudnik v Sloveniji. Pridobivanje poteka po modificirani komorno-stebrni metodi družbe Marmor Sežana za katero je značilno, da stebri in galerije sledijo produktivni plasti kar omogoča selektivno pridobivanje najboljših delov v plasti. Kamnolom je danes globok 82 m, galerije pa se raztezajo v dolžini več kot kilometer. V kamnolomu se pridobiva naravni kamen z imenom Lipica unito. Oba različka naravnega kamna spadata v Lipiško formacijo, ki je prepredena s številnimi kamnolomi po celotnem Krasu. Kamen je prijetnega videza in omogoča različne obdelave, kar si bomo lahko ogledali tudi v proizvodnem obratu, ki se nahaja ob kamnolomih.
Vodja ekskurzije: Jasmina Rijavec, uni. dipl. inž. geol.
Sobotna (3. 10. 2026) pokongresna ekskurzija na 2TDK (1. del)
Geotehnični vidiki gradnje predora
Predor T1 je del enotirne železniške povezave Divača-Koper. Obsega glavno predorsko cev (GC) dolžine 6.727 m in vzporedno servisno predorsko cev (SC) dolžine 6.683 m. Območje trase predora T1 večinoma gradijo vodoprepustne karbonatne kamnine, v katerih se pojavljajo številni kraški pojavi. Ocenjena stopnja zakraselosti na trasi predora T1, ki je bila določena na podlagi izsledkov krasoslovno-geoloških, geomorfoloških, speleoloških in geomehanskih raziskav, je znašala približno 5 do 10 jam na vsaki 1 km predora. Gradnja predora T1 se je začela januarja 2022 in bila zaključena leta 2025. V tem času je bilo odkritih več kot 100 manjših in približno 20 večjih kraških jam, kar je približno ustrezalo napovedim, pri čemer so dimenzije posameznih jam dosegle tudi več deset metrov. Izvedeni sta bili dve vrsti sanacij: začasna, ki je omogočila nemoteno napredovanje izkopnih del po terminskem planu, in trajna, ki zagotavlja dolgoročno varno uporabo predora. Da bi se izognili obsežnejšim podzemnim gradbenim posegom, so trajne sanacije vključevale premostitev kraških pojavov v enem razponu. Po svoji velikosti je izstopala jama 2TDK-54 s tlorisnimi dimenzijami 10 x 25 m in povprečno višino 20 m, ki je bila trajno premoščena s klasično armiranobetonsko prosto preklado dolžine 22 m. Jama 2TDK-72, največja odkrita kraška jama v predoru T1, je bila premoščena s prednapeto armiranobetonsko konstrukcijo z razponom 32 m. To je bila tudi edina prednapeta premostitvena konstrukcija zgrajena znotraj predora na celotni trasi proge.
Vodja dela ekskurzije: izr. prof. dr. Vojkan Jovičić, univ. dipl. inž. grad.
Paleokras na območju 2TDK
Približno 400 m pred portaloma glavne in servisne cevi predora T1 je bil z izkopom za železniško progo razkrit blago valovit paleokraški relief, ki označuje mejo med zgornjekrednima Lipiško in Liburnijsko formacijo. Približno pet stratigrafskih metrov pod paleokraškim površjem se vzdolž celotnega vkopa razteza podolgovata paleokraška jama, v celoti zapolnjena s karbonatnimi sedimenti, v manjši meri tudi z glinastimi sedimenti, sigo in kalcitnimi kristali. Med paleokraškim površjem in jamo so pogosti manjši, s sedimentom zapolnjeni nepravilni subvertikalni kanali, ki najverjetneje predstavljajo z raztapljanjem preoblikovane in pozneje zapolnjene koreninske kanale oziroma pojave koreninskega krasa. Na podlagi preliminarnih raziskav sklepamo, da gre za območje, kjer je paleokraška vrzel, ki ločuje zgornjekredna karbonatna zaporedja Jadranske karbonatne platforme od zgornjekrednih in paleogenskih karbonatnih ter siliciklastičnih zaporedij sinorogenega predgorskega bazena, najmanjša. Kljub temu so tudi na tem območju dobro razviti površinski in podpovršinski (paleo)kraški pojavi. Glede na prisotnost koreninskih kanalov in njihovih zapolnitev ter pojavljanje premoga nekoliko nad paleokraškim površjem sklepamo, da so bili tako kopenski kraški kot močvirni predeli porasli z gozdovi višjih rastlin, to je grmovja in drevja, morda ponekod celo mangrov. Jame, ki so se oblikovale plitvo pod površjem, pa kažejo značilnosti nastanka v mešani coni med sladkovodno lečo in morsko vodo, zato jih je mogoče interpretirati kot halokline jame.
Vodja dela ekskurzije: dr. Bojan Otoničar, univ. dipl. inž. geol.
Hidrogeološki izzivi na 2TDK
Predhodne geološke, hidrogeološke in krasoslovne raziskave so zagotovile dobro osnovo za napoved razmer pri izkopu predorov T1 in T2 skozi kraški vodonosnik, ki napaja pomembne izvire v Sloveniji in Italiji. Največji izziv pred gradnjo je ostajal napoved oblike kraških pojavov in njihovih presekov s traso predora. Hidrogeološka spremljava med gradnjo je omogočala sprotno prilagajanje gradbenih metod ter zaščito vodnih virov, s tem pa je bila eden ključnih podpornih elementov gradbenega procesa. Hidrogeološke meritve med samo gradnjo so podpirale sprotne geotehnične odločitve. V fazi načrtovanja so bili izdelani prognozni hidrogeološki profili na osnovi vrtin, meritev nivojev, prepustnosti in kemijskih analiz. Te raziskave dajejo do neke mere prostorsko in časovno omejeno sliko razmer, dejanska dinamika sistema se pokaže med gradnjo. Tako so bili spremljani dotoki vode in njihova širša kemijska slika, ki so sicer še vedno trenutni posnetek hidrogeoloških razmer, ki so odvisne od napajanja vodonosnika. Obstoječa železnica močno posega v vodovarstveno območje Rižane, medtem ko nova trasa to območje bistveno manj obremenjuje. Brez zaščitnih ukrepov bi gradnja povzročila pomembne vplive na vodne vire, zlasti na Rižano in Boljunec. Dreniranje bi spremenilo tokove podzemne vode, zmanjšalo izdatnost izvirov, povečalo kalnost in poslabšalo kakovost vode. Posledice bi bile tudi večja erozija in izguba pomembnih količin pitne vode. Zato so bili izvedeni zaščitni ukrepi, kot so kombinacija dreniranih in nedreniranih odsekov, obvodi kraških kanalov, delno vračanje vode v vodonosnik ter injektiranje za zmanjšanje prepustnosti okolice predorov. Dodatni ukrepi so zagotavljali varnost gradnje in preprečevanje onesnaženj. Po končanem izkopu je bilo mogoče primerjati napovedane in dejanske razmere, vpogled v razhajanja pa podaja dobro usmeritev za podobne projekte doma in v svetu.
Vodja dela ekskurzije: dr. Jože Ratej, univ. dipl. inž. geol.
Krasoslovni nadzor na 2TDK
Krasoslovni nadzor na 2TDK je obsegal dokumentiranje kraških pojavov med gradnjo, z ostalimi projektnimi partnerji pa tudi njihovo napovedovanje in sanacijo (premoščanje). Najpomembnejši kraški pojav so predstavljale jame. Na odseku med Divačo in Črnim Kalom smo jih dokumentirali 99, kar je blizu napovedi pred gradnjo (110). Največ se jih je odprlo v predoru T1, kjer je bila 2TDK-017 raziskana do globine 168 m, pod Krvavim Potokom sta bila najdena tudi največja dvorana (2TDK-075) in jamski rov (2TDK-047). Najdaljša se je z dolžino 702 m izkazala 2TDK-080 v T2 na območju Škrloviškega preloma. Skupaj je bilo izmerjenih dobrih 6,5 km jamskih rovov. Na več mestih smo prišli do gladine kraške podtalnice, prečilo se je na novo ugotovljeno nadaljevanje Beško-ocizeljskega jamskega sistema. V nekaj jamah smo opazili tudi recentne tektonske zmike. Napovedovanje, raziskava in premoščanje so bili zaradi izredne dinamike del in usklajevanja precejšen, v marsičem nov, a uspešno realiziran organizacijski zalogaj.
Vodja dela ekskurzije: dr. Mitja Prelovšek, univ. dipl. geograf
Sobotna (3. 10. 2026) pokongresna ekskurzija v Škocjanske jame (2. del)
Škocjanske jame so v Divaškem krasu več kot 6 km dolg jamski sistem z udornicami in ena najbolj prepoznavnih kraških naravnih znamenitosti na svetu. Od leta 1986 so vpisane na seznam svetovne dediščine UNESCO. Jame so znane po izjemnem podzemnem kanjonu Reke, ki sodi med največje na svetu. Območje ima tudi pomembno zgodovinsko vlogo, saj so raziskave iz 19. stoletja, povezane s Škocjanskimi jamami, pomembno prispevale k razumevanju kraških pojavov, razvoju krasoslovne terminologije ter uveljavitvi speleologije in krasoslovja kot znanstvenih disciplin.
Lega in razvoj Škocjanskih jam sta močno pogojena s stikom med prepustnimi krednimi in paleocenskimi karbonatnimi kamninami ter neprepustnim eocenskim flišem (npr. Jurkovšek et al., 2013). Na tem stiku se razvija kontaktni (alogen) kras s tipičnimi oblikami (npr. Gams, 1974; Mihevc, 1991), kot so ponori, ponikalnica Reka in slepe doline. Njihov nastanek, lega in delovanje so tesno povezani z dotokom in pretokom ponikalnice ter s količino in značilnostmi sedimentnega materiala, ki ga vode prinašajo v podzemlje (npr. Mihevc, 2001; Zupan Hajna et al., 2024).
Reka Reka ponikne v jamski sistem pri nadmorski višini približno 314 m in nato podzemno teče še približno 35 km do izvirov reke Timave pri Trstu. Jamski sistem sestavljajo obsežni rovi in velike udorne dvorane, razporejene v več poševno razvitih nivojih. Po ponoru Reka teče približno 250-300 m pod površjem. Spodnji, aktivni del se začne z velikim rovom neposredno za ponorom (Mahorčičeva in Mariničeva jama; povprečno ~30 x 40 m). Tok prekinjata dve veliki udornici, Mala dolina in Velika dolina. Reka nato nadaljuje pot po približno 2,6 km dolgem podzemnem kanjonu, širokem 10-60 m in visokem 80-145 m (Šumeča jama in Hankejev kanal), ter doseže Martelovo dvorano (približno 214 m n. v.), od koder nadaljuje tok proti Kačni jami in naprej proti Jadranu.
Nad jamami se razprostira kraška uravnava na približno 410-450 m n. v., s številnimi vrtačami, udornicami in brezstropimi (denudiranimi) jamami (Mihevc, 2001). Posebej pomembna je približno 2 km dolga brezstropa jama v Lipovih dolinah (~450 m n. v.), ki leži okoli 250 m nad aktivnimi rovi Škocjanskih jam. Brezstrope jame so ključni geomorfološki pokazatelj starejših razvojnih faz podzemnega odtoka, sprememb nivoja podzemne vode ter regionalnih tektonskih dvigov (Zupan Hajna et al., 2024).
Za razumevanje starosti razvoja krasa in jam so pomembne geomorfološke ocene ter neposredne datacije sedimentov in sige. Ocene starosti razkritih jam temeljijo na hitrostih kemične denudacije kraške površine približno 20-83 m/Ma (Mihevc, 2001). Paleomagnetne in U/Th datacije zapolnitev v brezstropi jami na Risniku kažejo (Zupan Hajna et al., 2024), da so najstarejše naplavine stare približno ~5 Ma (verjetno 5,2-4,9 Ma), mlajše plasti pa so starejše od meje Matuyama/Brunhes (>773 ka). Datacije nakazujejo odlaganje v freatičnem režimu vsaj od ~5 Ma; reka je skozi ta nivo tekla do približno ~2,6 Ma, pozneje pa so do višjih nivojev segale predvsem še izjemne poplave. V širšem Divaškem krasu (Trhlovca, Divaška jama) se starosti jamskih sedimentov gibljejo približno od 1,77 do >5 Ma (Zupan Hajna et al., 2008), kar je pomembno tudi za razlago nastanka udornic in podzemnega kanjona ter za razumevanje vloge tektonsko pogojenega dviganja in zniževanja nivoja podzemne vode.
Kljub obsežnim raziskavam speleogeneze Škocjanskih jam (npr. Habič et al., 1989; Knez, 1996; Mihevc, 2001; Gabrovšek et al., 2014; Zupan Hajna et al., 2024) ostajajo vrzeli v znanju, zlasti glede časovne opredelitve speleogenetskih procesov ter dejavnikov, ki so vplivali na oblikovanje jamskih rovov in na celoten razvoj jamskega sistema.
Vodja ekskurzije: Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU
Dodatne povezave
